Bring Me The Horizon

Pionirji sodobnega metalcorea

Zgodnja leta kariere Bring Me The Horizon so bila zaznamovana s pristopom »ne jemlji ujetnikov« k deathcoru. Z izidom 'Count Your Blessings' (2006) so postali prototip nove, digitalno gnane generacije oboževalcev metala. Vendar je bil njihov drugi album, 'Suicide Season' (2008), tisti, ki je zaznamoval prvega od mnogih radikalnih premikov. Z vključitvijo elektronskih elementov in bolj strukturiranega pisanja pesmi so začeli podirati meje, kaj je lahko »težka« glasba.

Do časa, ko so izdali 'There Is a Hell Believe Me I've Seen It. There Is a Heaven Let's Keep It A Secret' (2010), si je skupina pridobila sloves visokih ambicij. Niso bili več le »scenska« skupina; bili so zvočni arhitekti, ki so mešali zborovske aranžmaje, glitchy elektroniko in surovo, ranljivo liriko. Ta doba je Olia Sykesa uveljavila kot tekstopisca, ki se ni bal razgaliti svojih notranjih demonov, lastnost, ki je ustvarila izjemno zvesto, globalno bazo oboževalcev, ki skupino dojema kot rešilno bilko.

Globalni preobrat s Sempiternalom in naslednja leta

Leta 2013 so Bring Me The Horizon izdali 'Sempiternal', album, ki je za vedno spremenil pokrajino težke glasbe. Z dodatkom klaviaturista in programerja Jordana Fisha je skupina izpopolnila mešanico filmske elektronike in masivnih, himničnih rifov. Skladbe, kot sta »Can You Feel My Heart« in »Shadow Moses«, so postale takojšnje klasike in zgradile most med undergroundom in mainstream radijem. 'Sempiternal' ni bil le hit; postal je predloga za skoraj vsako metalcore skupino, ki je sledila v 2010-ih.

Namesto da bi ponavljali formulo, je skupina ponovno spremenila svojo glasbeno pot z 'That's the Spirit' (2015) in 'amo' (2019). Te plošče so jih videle objemati pop senzibiliteto, plesno glasbo in alternativni rock, kar je privedlo do tega, da so bili glavni izvajalci na stadionih in velikih festivalih, kot sta Glastonbury in Reading & Leeds. Čeprav so te spremembe sprva polarizirale starejše oboževalce, so na koncu dokazale tezo skupine: da Bring Me The Horizon niso metal skupina, pop skupina ali rock skupina – so žanr zase.

Ko so prišla 2020-a, so Bring Me The Horizon lansirali serijo 'POST HUMAN', večizdajni projekt, zasnovan za zajemanje kaosa in tehnološke tesnobe sodobnega sveta. Ta era je kulminirala v dolgo pričakovanem 'POST HUMAN: NeX GEn' (2024), hiperaktivni »screamo-pop« odiseji, ki je raziskovala teme, kot so AI, kulti in samouničenje. Projekt je pokazal, da tudi po dveh desetletjih kariere skupina ostaja nemirna. Še naprej sodelujejo z zelo različnimi imeni – od Eda Sheerana do Lil Uzi Verta.

Katalizator za novo generacijo

Senca, ki jo Bring Me The Horizon mečejo na sodobno glasbeno pokrajino, je ogromna in se razprostira daleč preko meja metal scene. Široko so citirani kot primarni navdih za nov val umetnikov, ki nočejo priznati žanrskih meja. Skupine kot Bad Omens, Sleep Token in Spiritbox so vsi sledili pionirski poti, ki jo je utrla BMTH – z mešanjem težke agresije s filmsko elektroniko in visokokonceptualnimi vizualnimi elementi.

Poleg zvočnih inovacij so Bring Me The Horizon redefinirali odnos med alternativnimi umetniki in fizičnimi mediji. Z razumevanjem, da njihovi oboževalci glasbo dojemajo kot življenjski slog, je skupina dosledno obravnavala svoje albume kot umetniške predmete. Ta zavezanost fizični izkušnji je njihovo diskografijo spremenila v enega najbolj iskanih materialov v sodobni vinilni skupnosti. Od zgodnjih dni z albumoma Count Your Blessings in Suicide Season se je estetika skupine – močno pod vplivom ulične mode in grafičnega oblikovanja – odražala v množici razburljivih posebnih izdaj. Oboževalci so bili razvajani z vsem, od podrobnih deluxe izdaj do neskončnega izbora barvnih vinilnih različic.